Prvo javno predvajanje video dokumenta, ki je nastal leta 1992 po scenariju in v režiji Janeza Megliča (postprodukcija MEG 1997).

Lepa Vida – veliki življenjski pas de deux Pie in Pina Mlakarja, predstavitev filma

Lokacija: Dvorana Slovenske kinoteke
Termin: 20. 03. 2007

Prvo javno predvajanje video dokumenta, ki je nastal leta 1992 po scenariju in v režiji Janeza Megliča (postprodukcija MEG 1997). Pino Mlakar je 35 let po krstni izvedbi z ansamblom ljubljanskega opernega baleta ustvaril rekonstrukcijo baletne predstave Lepa Vida. Ob nastajanju predstave je zabeleženo tudi kritično razmišljanje Pina Mlakarja, ki poudarja etično vlogo umetnosti.

 

Pino Mlakar se je rodil 2. marca 1907 v Novem mestu, gimnazijo je končal v Mariboru, kjer se je začel ukvarjati s plesom kot samouk še v gimnazijskih letih v Mariboru. Leta 1927 je pustil univerzitetni študij in odšel k Labanu v Hamburg,kjer je spoznal svojo prihodnjo ženo Pio, ter pozneje v Berlin. Nato sta skupaj nadaljevala svojo življenjsko in umetniško pot v tujini – Darmstadtu, Dessauu, Zürichu in Münchenu. Leta 1946 je dobil prvo povabilo, naj pride v Ljubljano in prevzame z odlokom tedanje vlade mesto profesorja za ritmično gimnastiko in ples na novoustanovljeni Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani. Ponudbo je sprejel in hkrati sodeloval s Pio pri vodenju ljubljanskega Baleta, v katerem sta skupaj koreografirala in sprva tudi plesala do leta 1952, nato pa sta odšla za dve leti spet v München. Medtem je ljubljanski balet vodila baletna solistka Silva Japelj, po njuni vrnitvi v Ljubljano pa je do upokojitve leta 1970 poučeval na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. V letih od 1948 do 1952 je bil tudi ravnatelj novoustanovljene Državne nižje baletne šole v Ljubljani. Večino skupnih koreografij sta ustvarila med delovanjem v tujini. Med temi sta najpomembnejša njun skupni projekt Lok, celovečerni duet v treh delih z naslovi Mladost, Ljubezen in Zorenje, ki sta ga prvič predstavila leta 1939 v Munchenu, tato pa še v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu, in drugod, ter Vrag na vasi, ki sta ga prvič ustavrila v Zürichu kot razširjeno in preurejeno verzijo Lhotkovega baleta Vrag in njegov učenec, ki ga je leta 1931 v Zagrebu koreografirala Margarita Froman. Med delovanjem v Ljubljani sta leta 1947 pripravila družinski balet s hčerko Veroniko z naslovom Mala balerina, med novimi deli pa balete Diptihon, (pozneje razširjen v Triptihon), Ohridsko legendo, Ljubezen in pravda, Po našem ljubljenem mestu, Pepelka, Daphnis in Chloe, samostojno pa je Pino koreografiral Simfonično kolo in Lepo Vido. Obnovila sta tudi svoje koreografije iz prejšnjih obdobij Igra kart, Prometejeva bitja, Cekin ali gosli, Danina, Srednjeveška ljubezen, Coppélia, Nekdanje svečanosti, Lisica zvitorepka, Les petits riens in Princesa Turandot. Kot koreografa sta občasno delovala še v Zagrebu, Beogradu, Dunaju, Berlinu, Bayreuthu, Skopju, Sarajevu in Novem Sadu. Skupaj sta napisala zgodovinski pregled plesnega dogajanja v Münchnu pribljižno od leta 1650-1992, v dveh delih z naslovom »Unsterblicher Theatertanz« (Nesmrtni gledališki ples).

 

Pino je leta 1999 napisal še knjigo »Ples kot umetnost in gledališče«, ki se navezuje na prejšnjo knjigo, leta 2005 pa »Srečne zgodbe bolečina« kot razmišljanje o plesu in gledališču. Za svoje delo sta prejela številna priznanja: leta 1932 na koreografskem tekmovanju v Parizu eno od šestih bronastih medalj za balet Srednjeveška ljubezen, Prešernove nagrade sta dobila leta 1949 za balet Cekin ali gosli in Noč na Lisi gori v operi Soročinski sejem, leta 1951 za izvirne koreografije v letu 1950 in leta 1972 za življenjsko delo na področju plesne umetnosti. Leta 1949 sta dobila red dela II. stopnje, leta 1971 red zaslug za narod s srebrnimi žarki, leta 1984 je Društvo baletnih umetnikov Slovenije razglasilo Pina za častnega predsednika, leta 1994 so jima dodelili plesno nagrado glavnega deželnega mesta München leta 1997 sta postala častna meščana Ljubljane in enako ju je počastilo Novo mesto, kjer sta preživljala zadnja leta svojega življenja. Henrik Neubauer, Obrazi slovenskega baleta, Biografski leksikon, Slovensko komorno glasbeno gledališče, Ljubljana, 2008

 

Pia Scholz se je rodila 28. decembra 1908 v Hamburgu. Že od otroštva je imela veselje do plesnega giba in sveto spoštovanje do umetnosti jo je spremljalo vse življenje. Po končanem liceju je od leta 1927 do 1929 študirala ples na koreografskem inštitutu Rudolfa von Labana v Hamburgu in Berlinu, kjer je spoznala soproga Pina Mlakarja, s kateri je bilo njeno umetniško delo ves čas povezano. Leta 1929 sta dobila prvi angažma kot plesalca v Darmstadtu, od leta 1930 do1932 sta bila solista in Pino baletni mojster v Dessauu, od leta 1934 do 1938 sta bila baletna mojstra in solista v Zürichu in od 1939 do 1945 v Münchnu. Leta 1946, ko je bil Pino povabljen na Akademijo za igralsko umetnost v Ljubljani, je dobil mesto šefinje baleta v ljubljanski Operi, v kateri sta potem sodelovala kot koreografa in plesalca do leta 1952, ko sta odšla spet za dve leti na prejšnje mesto v München.

 

Po vrnitvi v Ljubljano, leta 1954, je spet prevzela ansambel in ga vodila še do upokojitve leta 1960. večino skupnih koreografij sta ustvarila med delovanjem v tujini. Mrd temi sta najpomembnejša njun skupni projekt Lok celovečerni duet v treh delih z naslovi Mladost, Ljubezen in Zorenje, ki sta ga prvič predstavila leta 1939 v Münchenu, tato pa še v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu, in drugod, ter Vrag na vasi, ki sta ga prvič ustavrila v Zürichu kot razširjeno in preurejeno verzijo Lhotkovega baleta Vrag in njegov učenec, ki ga je leta 1931 v Zagrebu koreografirala Margarita Froman. Med delovanjem v Ljubljani sta leta 1947 pripravila družinski balet s hčerko Veroniko z naslovom Mala balerina, med novimi deli pa balete Diptihon, (pozneje razširjen v Triptihon), Ohridsko legendo, Ljubezen in pravda, Po našem ljubljenem mestu, Pepelka, Daphnis in Chloe, samostojno pa je Pia postavila še balet brez glasbe Plesalec v sponah. Poleg tega sta obnovila sta tudi svoje koreografije iz prejšnjih obdobij Igra kart, Prometejeva bitja, Cekin ali gosli, Danina, Srednjeveška ljubezen, Coppélia, nekdanje svečanosti, Lisica zvitorepka, Les petits riens in Princesa Turandot. Kot koreografa sta občasno delovala še v Zagrebu, Beogradu, Dunaju, Berlinu, Bayreuthu, Skopju, Sarajevu in Novem Sadu. Napisala sta zgodovinski pregled plesnega dogajanja v Münchnu približno od leta 1650 do 1992, v dveh delih z naslovom »Unsterblicher Theatertanz« (Nesmrtni gledališki ples). Prvi je izšel leta 1992, drugi del leta 1996. Studio MEG je leta 1977 posnel film z naslovom »Lepa Vida – veliki življenjski pas de deux Pie in Pina Mlakarja«. Tudi televizija Slovenija je leta 1997 in 2007 pripravila portret o njunem skupnem delu.

 

Za svoje delo sta prejela številna priznanja: leta 1932 na koreografskem tekmovanju v Parizu eno od šestih bronastih medalj za balet Srednjeveška ljubezen, Pia je leta1947 dobila denarno nagrado Komiteja za kulturo in umetnost pri vladi SFRJ za vlogo v Prometejevih bitjih, Prešernove nagrade sta dobila leta 1949 za balet Cekin ali gosli in Noč na Lisi gori v operi Soročinski sejem, leta 1951 za izvirne koreografije v letu 1950 in leta 1972 za življenjsko delo na področju plesne umetnosti. Leta 1949 sta dobila red dela II. stopnje, leta 1971 red zaslug za narod s srebrnimi žarki, leta 1994 so jima dodelili plesno nagrado glavnega deželnega mesta München leta 1997 sta postala častna meščana Ljubljane in enako ju je počastilo Novo mesto, kjer sta preživljala zadnja leta svojega življenja.
Henrik Neubauer, Obrazi slovenskega baleta, Biografski leksikon, Slovensko komorno glasbeno gledališče, Ljubljana, 2008

 

Slovenski gledališki inštitut

Mestni trg 17, 1000 Ljubljana

T: 01 241 5800
E: slogi@slogi.si
S: www.slogi.si