Srečanje s prejemnikoma Borštnikovega prstana Mileno Zupančič in Radkom Poličem - Racem je tretje v nizu srečanj s prejemniki Borštnikovega prstana.Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

GLEDIŠČE* srečanje in pogovor s prejemnikoma Borštnikovega prstana MILENO ZUPANČIČ in RADKOM POLIČEM – RACEM.

Lokacija: SLOGI – Gledališki muzej (Mestni trg 17, Ljubljana)
Termin: 05. 02. 2015
Čas: 18. uri

Srečanje s prejemnikoma Borštnikovega prstana Mileno Zupančič in Radkom Poličem – Racem bo v četrtek, 5. februarja 2015, ob 18. uri v dvorani v 1. nadstropju Slovenskega gledališkega inštituta, Mestni trg 17, Ljubljana. Je tretje v nizu srečanj s prejemniki Borštnikovega prstana, ki jih v okviru praznovanja 50. obletnice Festivala Borštnikovo srečanje pripravlja Slovenski gledališki inštitut. Srečanja se bodo zvrstila do poletja 2015, v skrajšani obliki pa bodo kot posnetek predstavljena na razstavi v Mariboru.

 

MILENA ZUPANČIČ, prejemnica Borštnikovega prstana leta 1999

Igralka, ki je, kot se spominja, v otroških letih »kar naprej nastopala po hiši«, v pogovorih rada poudari, da se je na Akademiji od profesorice za dramsko igro Vide Juvan »naučila nekaj dragocenega; nikoli ne smeš priznati, da nečesa ne znaš ali ne zmoreš«.

Že v začetnem igralskem obdobju je ustvarila lik, ki se je neizbrisno zapisal v spomin mnogoštevilnih gledalcev: Meto v filmu Cvetje v jeseni (1973) Matjaža Klopčiča; pod njegovim režijskim vodstvom je v filmu tudi debitirala (z vlogo študentke v filmu Oxygen, 1970) in nato postala Klopčičeva dolgoletna muza. Vendar se je zgodaj uveljavila tudi s svojimi gledališkimi vlogami. Prvo desetletje po študiju je bila angažirana v Mestnem gledališču ljubljanskem, nato se je zaposlila v ljubljanski Drami, kamor se je po krajšem obdobju ustvarjanja v Slovenskem mladinskem gledališču in na svobodi vrnila in ostala članica ansambla do upokojitve. Poleg številnih vlog na odrih matičnih gledališč je gostovala tudi na odrih drugih gledališč, ob njeni veličastni karieri na filmskem in televizijskem področju pa ne gre spregledati tudi vlog, s katerimi je soustvarila mnoge radijske igre.

Nagrajena je bila že na Akademiji, leta 1970, s študentsko Prešernovo nagrado za vlogo Claire v Genetovih Služkinjah. Istega leta je prejela tudi Borštnikovo nagrado za vlogo Caetane v Hiengovem Osvajalcu (v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega), ki je bila naslednje leto deležna še Sterijeve nagrade. Sledile so številne nagrade; poleg nagrad na gledaliških in filmskih festivalih z območja nekdanje skupne države je leta 1976 prejela nagrado Prešernovega sklada za vlogi Zofije v Hiengovem Izgubljenem sinu in Blanche v Williamsovem Tramvaju Poželenje (oboje v MGL), leta 1979 nagrado Ljubljanskega Dnevnika za vlogo Francke v Cankarjevem Kralju na Betajnovi (MGL), leta 1984 pa nagrado Sklada Staneta Severja za vlogo Ane v istoimenski Šeligovi drami (SMG). Na Borštnikovem srečanju je bila nagrajena še za vloge Lenke v Šeligovi Svatbi (1981; izvedba Prešernovo gledališče Kranj), Lidije v Jovanovićevih Zidu, jezeru (1989; ljubljanska Drama) ter za vloge v Ibsenovem Peeru Gyntu (1992; ljubljanska Drama).

V obrazložitvi nagrade Borštnikov prstan leta 1999 je Jernej Novak zapisal, da je »Milena Zupančič rojena igralka: odprta je, dojemljiva, sposobna je v sebi začutiti protislovja življenja, jih razumeti in jim dati podobo sočasnega boja«. Teatrolog Vasja Predan pa v igralkinem portretu dodaja, da so njene vloge »zmeraj domišljen, zrel plod in nadvse zelo srečna kombinacija talenta, znanja, izjemne intuitivne občutljivosti, inteligentnega razumevanja in doživljajske omnipotentnosti: predvsem z neverjetnim občutkom za tragikomično dvojnost razcepljenih, pogostoma na robu groteske in tragičnosti opotekajočih se ali blodečih modernih žensk«.

Leta 1993 je prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo in tedanja obrazložitev jo je označila za igralko osupljivega igralskega razpona, ki interpretativno raznovrstnost vlog »uresničuje z mojstrskim razčlenjevanjem vloge, z že skoraj glasbenim preigravanjem nasprotujočih si psiholoških stanj, s slikovitimi dialoškimi amplitudami, z natančno odmerjeno uporabo gibov, s sijajno govorno razlago«. Neusahljivo igralsko energijo dokazuje še danes, med drugim z vlogo v svojevrstni človeški komediji Boris, Milena, Radko.

 

RADKO POLIČ – RAC, prejemnik Borštnikovega prstana leta 2002

Rac, kakor se ga je prijel nadimek, ki je po besedah teatrologa Vasje Predana »nekakšna entiteta tega kontroverznega, seveda predvsem s pozitivnim pomenom tega pojma označevanega« ustvarjalca, je igralec postal skoraj po naključju, saj se je avdicije na ljubljanski akademiji udeležil predvsem iz radovednosti. Svojo profesionalno pot je začel leta 1965 v Študentskem aktualnem gledališču, kasneje pa nomadsko igral ali gostoval na odrih različnih gledaliških hiš, v institucionalni in zunajinstitucionalni produkciji. Poleg mnogih gledaliških vlog je ustvaril tudi impozanten seznam filmskih, televizijskih in radijskih ter zanje prejel številne nagrade.

Prvič je bil nagrajen leta 1970 na Borštnikovem srečanju; za vlogo Baltasarja v Hiengovem Osvajalcu, ob tej pa še za vlogo Slobodana Begovića – Bobana v Lebovićevih Padlih angelih (oboje v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega), je leta 1972 je prejel nagrado Prešernovega sklada. V letih 1976 in 1977 so sledile nagrade za filmsko upodobitev, po kateri ostaja še posebej v spominu, to je za Martina Kačurja v Idealistu, Pretnarjevi ekranizaciji Cankarjevega socialno-kritičnega romana. Nato so se zvrstile nagrade na Sterijevem pozorju ter drugih gledaliških in filmskih festivalih na področju nekdanje skupne države, mesto Ljubljana pa mu je leta 1991 podelilo Župančičevo nagrado. Na Borštnikovem srečanju je bil nagrajen še za vloge Zorana v Jovanovićevi Osvoboditvi Skopja (1979), Jermana v Cankarjevih Hlapcih (1981), Dedalusa v istoimenski Jančarjevi drami (1988), Leopolda Hvale v Jovanovićevem Don Juanu na psu (1991) in Izboljševalca sveta v istoimenski Bernhardovi tragični farsi (2003), ki jih je vse odigral v produkciji ljubljanske Drame, ter Valmonta v Müllerjevem Kvartetu v koprodukciji E. P. I. centra in MGL (2006).

V obrazložitvi nagrade Borštnikov prstan leta 2002 je Jernej Novak zapisal, da je »med slovenskimi igralci Radko Polič – Rac najizrazitejši intuitivni igralec, ki ustvarja s pomočjo popolnega zlitja (empatije) z dramsko osebo, ki jo predstavlja«, ter poudaril njegov odločilni prispevek k uspešnim krstnim uprizoritvam slovenske dramatike in ob navajanju njegovih pomembnih vlog med drugim izpostavil subtilno interpretacijo Krištofa Kobarja v Korunovi celjski uprizoritvi Cankarjevega Pohujšanja (1976), upodobitev Ivagina, s katerim »je osmislil v izrazu moderno« uprizoritev Müllerjevega Cementa v Ristićevi režiji (ljubljanska Drama, 1976), pa ekspresivne igralske nastope v Pandurjevem triptihu Božanska komedija (mariborska Drama, 1993).

Leta 2007 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo in tedaj ga je režiser Sebastijan Horvat označil za igralca, ki »je pripravljen na vse ali nič«, ki je »vrvohodec brez varovalne mreže«. Poličevo umetnost oblikujejo skrajna nasprotja, igra »eruptivno, brez distance, kakor da je ta mračni, navzven in navznoter razdejani človek dejansko in zares on sam … toda z nadzorom: nobena njegovih raztrganih kretenj, nevrasteničnih grimas, razbitih hlastnih formulacij ni prepuščena naključju«.

Samosvoj in drugačen igralec, za katerega je po Predanu značilno še nekaj, namreč da »Polič zmeraj preigrava sebe, pravzaprav Raca; in narobe: Rac Poliča« in je »izraziti zgled Ich interpreta, ki zmeraj izpoveduje svoj jaz«, je po petih desetletjih še vedno aktiven, med drugim z uprizoritvijo Jovanovićevega prepletanja realnega in imaginarnega Boris, Milena, Radko.

 

 

Pogovor s prejemnikoma Borštnikovega prstana bo vodila Ana Perne.

Ana Perne je diplomirala iz dramaturgije na AGRFT ter iz francoskega jezika s književnostjo in sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Po končanem študiju je pridobila status samozaposlene v kulturi in na gledališkem področju delovala v različnih vlogah kot kritičarka, urednica, moderatorka pogovorov … Od konca decembra 2014 je zaposlena na Slovenskem gledališkem inštitutu.

 

 

Leta 2015 bomo praznovali pol stoletja Festivala Borštnikovo srečanje. Slovenski gledališki inštitut, Festival Borštnikovo srečanje (Slovensko narodno gledališče Maribor) in Muzej narodne osvoboditve Maribor bomo jubilej proslavili z razstavo 50 let Borštnikovega srečanja. Obiskovalcem želimo ponuditi razmislek o spremembah v slovenski (in sploh današnji) družbi ter o pomenu in umeščenosti kulture v naše vsakdanje življenje. Osrednji del razstave bo jeseni 2015 na ogled v Muzeju narodne osvoboditve v Mariboru. V sklopu praznovanja 50. obletnice festivala potekajo tudi pogovori s prejemniki Borštnikovega prstana, na ogled bo e-razstava, zvrstila se bodo srečanja gledaliških ustvarjalcev z učenci in dijaki … Pri izvedbi bodo sodelovali tudi zavod Novi Zato. in Prva ter II. gimnazija v Mariboru.

 

Slovenski gledališki inštitut

Mestni trg 17, 1000 Ljubljana

T: 01 241 5800
E: slogi@slogi.si
S: www.slogi.si