Na sedmem srečanju s prejemniki Borštnikovega prstana, bomo gostili Ivo Zupančič, prejemnico prstana leta 1997 in Iva Bana, prejemnika prstana leta 1996.

Gledišče* Srečanje in pogovor s prejemnikoma Borštnikovega prstana Ivo Zupančič in Ivom Banom

Lokacija: SLOGI – Gledališki muzej (Mestni trg 17, Ljubljana)
Termin: 21. 04. 2015
Čas: 18. uri

Na sedmem srečanju s prejemniki Borštnikovega prstana, bomo gostili Ivo Zupančič, prejemnico prstana leta 1997 in Iva Bana, prejemnika prstana leta 1996. Pogovor bo vodila Ana Perne. Vstop prost.

 

 

Iva Zupančič, prejemnica Borštnikovega prstana leta 1997

»Dvoje je za dramsko igralko Ivo Zupančič bilo značilno že od študija na Akademiji za igralsko umetnost leta 1947 in od prvih vlog v Mestnem gledališču ljubljanskem v začetku petdesetih let: nesporen talent in očarljiva odrska prezenca,« zapiše teatrolog Vasja Predan v obrazložitvi Borštnikovega prstana in med njenimi začetnimi vlogami izpostavi značilno vlogo mladostnice Device Orleanske v Vilharjevem in Mahničevem Večeru v čitalnici, a tudi zahtevno, značajsko zapleteno Tončko v Smerdujevi priredbi Cankarjevega Martina Kačurja; zanjo je leta 1957 prejela Sterijevo nagrado za igralsko stvaritev, za vlogi v Večeru v čitalnici pa leta 1958 Sterijevo nagrado za najboljšega mladega igralca.

Kot igralka pove v nekem pogovoru, jo je zelo zaznamovalo gledališče Oder 57, ki je med deli sočasnih slovenskih dramatikov uprizorilo tudi Smoletovo Antigono, v tej je nastopila kot Ismena, in Zajčeva Otroka reke, v katerih je igrala Reko in zanjo na Festivalu jugoslovanskega gledališča MES v Sarajevu leta 1962 prejela zlati lovorjev venec. Z Zajcem se je srečala tudi kasneje – v ljubljanski Drami, ki je po angažmaju v Mestnem gledališču ljubljanskem od leta 1962 postala njena druga gledališka hiša; leta 1980 je tako nastopila v projektu Ogenj v ustih, izboru Zajčeve poezije v režiji Iva Prijatelja, in prejela bronasto vrtnico na 10. Goriškem srečanju malih in eksperimentalnih odrov. Tudi Cankarja je odrsko podala večkrat; še zlasti je izstopala v komediji Za narodov blagor (režija Aleš Jan, 1976), kjer je bila po besedah kritika Jožeta Javorška »edinstveno očarljiva Grudnovka«.

Od svetovnih dramatikov ji v spominu posebej ostajata Čehov, dvakrat (1957 in 1966) je prepričljivo upodobila Sonjo v njegovem Stričku Vanji, in Pinter, avtor Vrnitve, v uprizoritvi katere je leta 1967 pod režijskim vodstvom Žarka Petana interpretirala Ruth in zanjo prejela nagrado Prešernovega sklada. Leta 1971 je sledila Borštnikova nagrada za vlogo Elize Doolittle v Shawovem Pygmalionu, leta 1979 Župančičeva nagrada za vlogi Julije Filipovne Suslove v Letoviščarjih Gorkega in Rite Allmers v Ibsenovem Malem Eyolfu, leta 1985 pa je prejela svoj drugi zlati lovorjev venec na sarajevskem festivalu MES in priznanje za igralski dosežek na Srečanju gledališč Alpe–Jadran v Novi Gorici za vlogo Markize de Merteuil, ki jo je v Müllerjevem Kvartetu odigrala v duetu z Danilom Benedičičem. »Mojstrski vlogi, narejeni s premišljeno selekcioniranimi igralskimi sredstvi,« je menil kritik Andrej Inkret in poudaril, kako Müllerjeve oziroma Laclosove like preigravata »tako rekoč le z govorom in grimaso, ledeno-vroče zroča drug v drugega, oziroma sama vase, vsak v svoj-obojni nasladni pekel«.

Ob delu v domačih gledaliških hišah je tudi po formalni upokojitvi leta 1993 sodelovala še z drugimi gledališči, posebej izrazito z zunajinstitucionalnimi ustvarjalci, kot sta z Damir Zlatar Frey in Dragan Živadinov. »To je pripadnost gledališču, ki lahko zrase samo iz skrajno širokega odnosa do vsega, kar se dogaja, to zmore le človek, ki se ne zapira v ozke ograde svojih resnic, ampak se široko odpira vsemu, kar služi duhovni rasti človeštva,« je menil njen igralski kolega Polde Bibič. Poleg gledališča je Iva Zupančič veliko nastopala tudi v radijskih igrah ter oblikovala več televizijskih in filmskih vlog.

 

 

Ivo Ban, prejemnik Borštnikovega prstana leta 1996

Doslej najmlajši dobitnik Borštnikovega prstana je svojo prvo nagrado, akademijsko Prešernovo, prejel za vlogo Vladimirja v uprizoritvi Čakajoč Godota, ki je nastala v času študija na AGRFT. Po študiju je leta 1972 kot štipendist Slovenskega ljudskega gledališča odšel v službo v Celje, kjer je, kot zapiše teatrolog Vasja Predan, »naznanil, da ga bolj kot mladeniške in ljubimske vloge zanimajo in seveda primerno izzivajo predvsem zrele, zapletene moške postave iz domače in tuje dramske literature«.

Po treh letih je odšel v ljubljansko Dramo, kjer je zaposlen še danes. Vendar je ob delu v domačih hišah sodeloval tudi z drugimi gledališči. V svojem začetnem obdobju je tako sooblikoval nekaj predstav Eksperimentalnega gledališča Glej in bil za vlogo Rada v Jesihovi igri Brucka ali Obdobje prilagajanja leta 1976 nagrajen z zlato ptico. »Prepričal in navdušil je z nenehno tvornim, na mnogotere načine razločenim, a v temelju nadvse enotnim odnosom do besedila,« je zapisala žirija.

Prvo Borštnikovo nagrado je leta 1981 prejel skupaj z Mileno Zupančič za vlogo Jurija v kranjski uprizoritvi Šeligove Svatbe. Zanjo in za vlogi Župnika v Cankarjevih Hlapcih ter Vaneka v Havlovem Protestu in Kohoutovem Atestu je istega leta prejel tudi nagrado Sklada Staneta Severja. Leta 1986 je sledila druga Borštnikova nagrada za vlogi Robespierra v Dantonovem primeru Przybyszewske in Vaeinaemoeinena v Zajčevi Kalevali, ki ju je, po besedah kritika Andreja Inkreta, podal (prvega) kot »natančno, intelektualno (religiozno) superiorno figuro pravičnika in manipulanta« in (drugega) kot »figuro odčaranega, vendar zmerom na novo k poslednjim mejam človeške kondicije segajočega poeta«. Istega leta je za ti dve vlogi prejel tudi Župančičevo nagrado, za vlogo Simona Vebra v Jančarjevem Velikem briljantnem valčku, ki jo je Inkret ocenil kot »stvaritev za gledališko antologijo«, pa je prejel Sterijevo nagrado.

Na Borštnikovem srečanju je bil nagrajen še šestkrat: leta 1988 za naslovnega Puntilo v Brechtovi drami Gospod Puntila in njegov hlapec Matti, leta 1990 za Schloma Herzla v Taborijevi igri Mein Kampf, leta 1994 za Kantorja v Cankarjevem Kralju na Betajnovi, leta 1995 za Polonija v Shakespearovem Hamletu, leta 2001 za Jacka v McPhersonovem Jezu in leta 2003 za Porfirija Petroviča v dramatizaciji Zločina in kazni Dostojevskega. »Njegovo igro odlikujejo moderna izrazna sredstva,« je v obrazložitvi Borštnikovega prstana zapisal Jernej Novak in jo opisal kot »igro, ki gradi na minimalnih zunanjih učinkih, zato pa je tem bolj bogata v notranjem naponu in v igralčevi močni odrski prezenci«. Ob tem je dodal, da je »njegova igra eno samo poglobljeno iskanje različnih polov in skritih plasti človekove narave; te se v njegovi izjemni dojemljivosti za vse, kar je življenjsko, zmeraj pokažejo kot presenetljive in pretresljive sile življenja«.

Nedavno (2014) je bil ponovno nagrajen, in sicer na Bienalu črnogorskega teatra v Podgorici za vlogo Sira v Harwoodovem Garderoberju (produkcija Drama SNG Maribor). Širše občinstvo ga pozna po televizijskih in filmskih vlogah; med temi je tudi vloga Jana v filmu Karpa Godine Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica (1982), za katero je prejel nagrado Prešernovega sklada.

 

 

Slovenski gledališki inštitut

Mestni trg 17, 1000 Ljubljana

T: 01 241 5800
E: slogi@slogi.si
S: www.slogi.si