Slovenski gledališki muzej je v zbirki Gledališke monografije izdal tretjo knjigo v trilogiji pokojnega profesorja Cirila Cvetka.

Ciril Cvetko: Dirigent Niko Štritof in sopranistka Zlata Gjungjenac v ljubljanski Operi, predstavitev knjige

Lokacija: Dvorana SGM
Termin: 20. 04. 2000

Slovenski gledališki muzej je v zbirki Gledališke monografije, v uredništvu mag. Francke Slivnik in Iva Svetine, izdal tretjo knjigo v trilogiji pokojnega profesorja Cirila Cvetka.Trilogija je posvečena nekaterim najvidnejšim slovenskim opernim ustvarjalcem: leta 1990 je izšla knjiga o opernem pevcu, pedagogu in organizatorju glasbenega šolstva Juliju Betettu in leta 1995 knjiga o dirigentu in skladatelju Mirku Poliču.

 

Pogovor je vodil Peter Bedjanič, ob tem pa je bil na ogled video posnetek pogovora s profesorjem Cirilom Cvetkom, ki ga je pripravil Janez Meglič. Dogodek ob predstavitvi knjige je spremljalo tudi poslušanje arij Zlate Gjungjenac (pripravila Marjana Mrak) ter filmskih zapisov iz Arhiva republike Slovenije.

 

Sopranistka Zlata Gjungjenac je prvič nastopila v Ljubljani marca 1928 v Puccinijevi operi Madame Butterfly. Njena mati je bila slovenska, Ljubica Jazbec, hči slovenskega oficirja in Čehinje, njen oče pa trgovec in veleposestnik. Zlata se jima je rodila 12. marca 1898 v Čazmi na Hrvaškem. S sedemnajstimi leti je že začela javno nastopati. Njen prvi pravi nastop je bil oktobra 1918 v Mozartovi operi Čarobna piščal v vlogi prvega paža. Njena kariera se je uspešno začela, še preden je junija 1920 diplomirala. Takoj so jo povabili v Ljubljano in v Zagreb. Z Zagrebčani so sklenili pogodbo, ki ji je omogočila študij bna Dunaju. Vmes so se vrstili uspešni nastopi in vabila dirigenta Hansa Knappertsbuschha naj pride v münchensko opero, in dirigenta Bruna Walterja, naj pride v Berlin. Ostala je zvesta domovini, kjer se je poročila z režiserjem Brankom Gavello. Od leta 1925 dalje je bila prvakinja zagrebške opere, od koder je z možem odšla v Beograd. Leta 1929 je v Berlinu posnela več gramofonskih plošč, leta 1931 pa je postala članica ljubljanske opere in se najprej predstavila na koncertu kot Margareta v Berliozovem Faustovem pogubljenju.

 

Kritiki so bili navdušeni nad pevko, »ki jo odlikuje krasna pevska tehnika, srebrnočisti ton, temeljita poglobitev v partijo, jasno in vzorno izvajanje teksta ter lahkotno premagovanje vseh tudi največjih težav…«Pred tem je gostovala v Ljubljani, med drugim v operah La Boheme, in Madame Butterfly ter Evgenij Onjegin. V Ljubljani je največ delala z dirigentom Nikom Štritofom. Tedanje kritike navdušeno opisujejo njeno petje in igranje, saj je občinstvo »neprestano izzivala k aplavzom že med dejanji, kajti pela je prekrasno, vzorno in igrala čustveno in živahno«. Postala je nenadomestljiva primadona, vsaka njena premiera je bila dogodek.Pela je vse velike vloge iz svojega repertoarja, nastopila v krstni predstavi Osterčeve enodejanke Medea, kot Violetta v Verdijevi Traviati pa je kar v dvainpetdesetih ponovitvah do konca sezone 1933/43 dobivala viharne aplavze. Z dirigentom Štritofom sta doživljala uspeh za uspehom, vrhunska pa je bila tudinjuna predstava opere Saloma Richarda Straussa. Kritiki so bili soglasni v oceni, da je njena Saloma »podana s tisočerimi niansami, polnimi mikov in čarov. Ustvarila je novo, senzacionalno kreacijo, ki jo pojde uživat vsakdo, ako ljubi veliko, resno umetnost.« Sledili sta sijajna predstava Katarine Izmajlove, opere Dimitrija Šostakoviča, in uprizoritev Straussovega Kavalirja z rožo. Občinstvo jo je oboževalo, ostala je sijajna primadona, izjemna pevka in izvrstna partnerica. Pomagala je tudi začetnikom in jih spodbujala. 

 

Po šestih sezonah v Ljubljani je odšla v Beograd in obljubila stalna gostovanja. Od Ljubljane se je poslovila s koncertom, ki ga je dirigiral Niko Štritof, in zapela vrsto samospevov in več arij. Njen odhod je v Ljubljani sprožil mnogo polemik, saj je obenem odšel v Zagreb tenorist Josip Gostič. Oglasil se je upravnik gledališča Oton Župančič in javno izjavil, da je Gjungjenčeva odšla v Beograd na svojo zahtevo, kljub njegove prizadevanju, da bi jo obdržal v Ljubljani. Po njenem odhodu je vrzel zapolnila Kseniaj Vidali.

 

Zlata Gjungjenac se je v Ljubljano vračala na gostovanja, pomemben dogodek je bila proslava 25-letnice umetniškega dela Nika Štritofa z izvedbo Bizetove Carmen, kjer je pela naslovno vlogo. Med vojno je nekajkrat prišla v Ljubljano, kjer so jo ponovno angažirali v začetku sezone 1947/48. Februarja 1949 je slavila 25-letnico svojega umetniškega delovanja v Puccinijevi Madame Butterfly. Pozneje je postala profesorica na ljubljanski Akademiji za glasbo, leta 1953 pa se je preselila v Beograd. Umrla je v Zagrebu 26. januarja 1982. Primož Kurent: Sto slovenskih opernih zvezd, Koledarska zbirka, Prešernova družba d.d.; Ljubljana, 2005

 

O knjigi v razdelku Publikacije

 

Slovenski gledališki inštitut

Mestni trg 17, 1000 Ljubljana

T: 01 241 5800
E: slogi@slogi.si
S: www.slogi.si