G Nova Gorica/David Verlič

Bjanka Adžić Ursulov, prejemnica Prešernove nagrade 2019

Lokacija: Slovenija
Termin: 07. 02. 2019

Bjanka Adžić Ursulov je vstopila na slovensko uprizoritveno prizorišče v začetku osemdesetih let, na povabilo režiserja Francija Slaka. Sledili so filmi Eva (1983), Butnskala (1985), Hudodelci (1987). Vzporedno je ustvarjala v Mladinskem gledališču, v predstavah Levitan in Resničnost (1985) Ljubiše Ristića. Večkrat je sodelovala z Dušanom Jovanovićem; prvi stik z njim je pomenilo gostovanje Gledališča Pupilije Ferkeverk s predstavo Pupilija, papa Pupilo pa pupilčki v Beogradu (1970), takrat je bila v vlogi gledalke, prvič pa sta sodelovala v Titu Androniku na Shakespearefestu v Subotici (1986). In nato še mnogokrat: Don Juan na psu (1991), Kralj Lear (1992), Kdo to poje Sizifa? (1997), kjer nam ostajajo v spominu kostumski eksperimenti s papirjem, in še v vrsti predstav. S svojimi kostumografijami je sodelovala z vedno več uglednimi režiserji, sledila so vabila prestižnih odrov: London, Avignon, Moskva, Dunaj, Köln, Brioni, Los Angeles itn. Kostumografski opus nagrajenke obsega danes več kot 250 gledaliških, opernih in baletnih predstav ter filmov.

Diplomirana slikarka, nadaljuje profesionalno sled in ugled slovenske kostumografije, ki jo je vzpostavila Alenka Bartl, s katero sta študirali gledališko kostumografijo na isti Akademiji za uporabne umetnosti v Beogradu. Nekoč je diskurz o tem poklicu neslišno obstajal na samoumevnem ozadju, sodobni konfekcijsko unificirani svet pa se preoblači hitro – video in pop kultura sta spremenila marsikaj – zato tudi izbor kostumov za predstavo pogosto ne velja več za avtorsko delo, postaja bolj stvar stilistov, pove sama. In vendar v ozračju, ko se zavest o pomenu specifičnih rokodelskih znanj (klobučarstvo, nogavičarstvo, čevljarstvo, rokavičarstvo) topi, in se zdi, da bodo premene v času vse prepustile improvizaciji, zasnova kostumov, ta vizualni odsev dramaturških sestavin predstave, ostaja konstitutivni element, vezan na idejno vizijo režiserja. Sodobni odrski pristop percepciji ne pusti obtičati v preteklosti – pri Bjanki Adžić Ursulov posamezni elementi (skoraj pozabljenega) ‘zgodovinskega kostuma’ nastopijo kot podlaga, medtem ko sodobnost variacij seva drugje. Vselej lovi vsebinski ključ, ki predstavo vpenja v aktualni trenutek.

Glede na dejstvo, da redne zaposlitve za kostumografa v slovenskem gledališču ni, Bjanka Adžić Ursulov, trajna svobodnjakinja, potrjuje kozmopolitsko plat umetnosti in potovanj. Hkrati njena izkušnja asociira na specifičen ustvarjalni dodatek ‘jugoslovanskega’ duha časa, ta poteza v veliki meri dodatno krepi kostumografsko osebnost Bjanko Adžić Ursulov. Perfekcionistka pa tudi ve: bolj ko so stvari dovršene, bolj učinkujejo na odru. In si zaželi muzeja gledaliških kostumov, ki bi kostume hranili in jih zaščitili. Vizionarsko.

mag. Primož Jesenko

Foto: SNG Nova Gorica/David Verlič

Slovenski gledališki inštitut

Mestni trg 17, 1000 Ljubljana

T: 01 241 5800
E: slogi@slogi.si
S: www.slogi.si